V ZDA ni zveznega zakona, ki bi urejal dražbe in zato so tam oblikovali zakone, ki urejajo dražbeno industrijo. Večina držav je že ustvarilo posebne zakone in uredbe, ki pa urejajo tudi dražbe, ki se predvsem tičejo nakita. Države slednje urejajo, ker lahko prodaja nakita, ki jih izvršijo dražbe ponudijo velike priložnosti za goljufivo nalaganje draguljev. Takšni zakoni zato zagotavljajo tudi finančno varnost celotne javnosti. Nekateri zakoni so tako tudi omejili draženje nakita na le določene ure v dnevu. Takšni zakoni se štejejo za veljavne le, ker se pri nekaterih draguljih lahko pri vrednotenju njihove vrednosti lahko poveča nevarnost prevar.
To pomaga torej pri preprečevanju le teh, vendar pa obstajajo meje pri omejitvah, ki še lahko veljajo kot razumni. Če zakon določa, da se javne dražbe lahko zgodijo le šest zaporednih dni v letu, med 8. in 6. uro se šteje, da je zakon neveljaven. To prepreči osebi, da bi prodajala svoje blago. Zakon bo razglašen za ničnega, ker neupravičeno posega v nezakonito delo posameznika. Na splošno pa prodaja nakita ni nevarna in ni neke večje potrebe, da bi se ta preprečila. Dražbe se zato s tem še vedno ukvarjajo, saj tudi njim prinaša nekaj dobička, predvsem pri unikatnih kosih. Države bi le morale zagotoviti bolj striktne zakone za preprečevanje goljufivih transakcij na dražbah nakita, ne pa prepovedati same zakonite prodaje. Uresničevanje policijske moči s strani držav prav tako spodbuja izkoreninjanje prevar in zakoni, ki so bili ustvarjeni za prepoved draženja nakita, bodo s časom postali neveljavni, ker skušajo zapreti legitimno poslovanje. Države se zato trudijo, da bi dovolile prodajo nakita in spodbujajo tudi dobrodelne koncesionarje, da izdelke prodajajo pod določenimi pogoji, prav tako pa bo tak zakon v veljavi, ker ne zanima enake zaščite prava.